Pa se pogovorimo o….

Neplodnosti

Neplodnost, posebej pri moških, je zaskrbljujoča in je klinični izziv naraščajočega pomena. Na svetu je približno 50 do 80 milijonov neplodnih parov, kar ustreza 7 – 15 % vseh parov v reproduktivni dobi (starost 15-45 let). Te številke vključujejo tako primarno (par še ni zaplodil otroka) kot sekundarno neplodnost (par je že zaplodil otroka, vendar s težavo). Zaradi visoke stopnje neplodnosti kot posledice vnetij na nekaterih področjih, npr. v ti. “neplodnostnem pasu” sub-Saharske Afrike, je prevalenca za sekundarno neplodnost do 30 %.

Med vsemi pari, ki so proti svoji volji brez otrok, moška neplodnost predstavlja 30-50 % primerov. To pomeni, da ima več kot 7 % moških v svojem reproduktivnem obdobju težave s plodnostjo. Tako je prevalenca neplodnosti pri moških celo večja kot velja pri sladkorni bolezni tipa I in II, ki jo z oceno 2,8 % v letu 2000 in 4,4 % v letu 2030 umeščamo med svetovno najpomembnejše bolezni.

(Referenca: Agarwal et al.; Ralf Henkel: ROS and Semen Quality, stran 301, Humana Press, 2012)
 

Vzrokih

Nekateri dokazi nakazujejo, da so reaktivne kisikove spojine (RKS) vpletene v poškodbo semenčic (“oksidativni stres”), s čimer prispevajo k patologiji v 30-80 % primerov neplodnosti pri moških. RKS pripeljejo do neplodnosti na dva poglavitna načina. V prvi vrsti poškodujejo membrano semenčic, kar privede do zmanjšane gibljivosti in sposobnosti zlitja z jajčno celico (nezmožnost oploditve). Po drugi strani RKS neposredno poškodujejo DNA semenčic, s tem pa onemogočijo (ogrožajo) očetov prispevek genov k zarodku. Medtem ko IVF-ICSI nedvomno obide negativni oksidativni vpliv na oploditev, pa nima nikakršnega učinka na kakovost dednega materiala očeta. Tako lahko vnos semenčice z oksidativno poškodovano DNA vodi v okvarjen razvoj blastociste, povečano tveganje za splav ali rojstvo otroka s slabšim očetovim genskim materialom, kar lahko potencialno kasneje v življenju vodi v bolezen.